Novice

kritike in recenzije

Triptih: sozvočje misli antropocentrizma

Kriterij.si, 17. junij 2020 ― Triptih: sozvočje misli antropocentrizma Triptih::: Urednik Wed, 06/17/2020 - 13:31 Triptih: sozvočje misli antropocentrizma   Danes ni mogoče kritizirati prevlade avtoritarnih politik in kratenja demokratičnih svoboščin z namenom krepitve trga, ne da bi ob tem upoštevali povezavo med večjo pojavnost virusov, tudi covid-19, in globalnim kapitalističnim industrijskim agroživilskim sistemom. V času pandemije pa so se razkrile še druge pomanjkljivosti kapitalističnega ustroja, ki temelji na gospodarski rasti, predvsem prepad med javnim in zasebnim interesom, Slednji je desetletja vztrajal pri uničevalnih varčevalnih ukrepih javnega sektorja, storitev ter zaničevanju najpomembnejših poklicev in skrbstvenega dela. Izkazalo se je, da je "normalnost" problem, ker ravno ta povzroča krize vseh vrst, sistem "normalnosti", temelječ na rasti, pa krizo vseh kriz. Transformativne politike zahtevajo posebne oblike repolitizacije, ki so v skladu s trenutnim stanjem sveta. V literaturi o odrasti ni soglasja o politiki in političnih strategijah, s katerimi bi alternativne institucije in družbene skupine, prežete s praksami, načeli in vrednotami odrasti, lahko nadomestile sedanje institucije kapitalizma. Edini konsenz, če ta obstaja, znotraj mednarodne skupnosti odrasti je, da je prehod lahko le posledica številnih strategij in bojev; gibanje gibanj, ki lahko spreminja tako vsakdanje prakse kot državne institucije (Demaria et al. 2013). Politično vprašanje se tako nanaša na družbeno dinamiko, akterje, zavezništva in procese, ki bodo ustvarili prehod v družbo odrasti. Družbena sprememba je proces (so)ustvarjanja, ki pa ga je nemogoče predvideti, in pot samoiznajdbe je zdaj odprta. In tu igrata kultura in gledališče ključno vlogo. Gledališče kot sredstvo tranzicije in predvsem kot način sporočanja, kako si lahko lažje predstavljamo drugačen, boljši svet. Kot pojasnjuje filozofinja Marie-Jose Mondzain, braniti kulturo ne pomeni braniti kulturno politiko, ampak bojevati se pro
Di Jiu Tian Chang (2019)

Di Jiu Tian Chang (2019)

Filmski kotiček, 17. junij 2020 ― aka So Long, My Son Mei Yong, Jingchun Wang, and Roy Wang in Di Jiu Tian Chang (2019), Foto: Imdb Slo naslov: Zbogom, sin moj Drugi naslovi: So Long, My Son Država: Kitajska Jezik: kitajščina Leto: 2019 Dolžina: 185' ,  Imdb Žanri: drama Režija: Xiaoshuai Wang Scenarij: Mei Ah, Xiaoshuai Wang Igrajo: Wang Jingchun, Yong Mei, Qi Xi, Du Jiang, Wang Yuan, Ai Liya, Xu Cheng, Li Jingjing, Zhao Yanguozhang 54-letnik kitajski režiser, scenarist in producent Wang Xiaoshuai je eden tistih avtorjev, ki v času vsesplošne komercializacije filma ohranja kurz neodvisnega filmanja, ki v svojem jedru nosi zgodbe malih ljudi vpete v širši socialni kontekst. Njegove filme vse od odmevnega prvenca The Days (Dongchun de rizi,1993) redno uvrščajo in nagrajujejo na največjih festivalih (Beijing Bicycle, Shanghai Dreams, In Love We Trust), v domačih kinodvoranah pa smo poleg naslovnega pred leti lahko ujeli tudi Rdečo amnezijo (Chuang ru zhe, 2014).   Wang se s svojim najnovejšim celovečercem pod drobnogled vzame v domovini do leta 2011 upoštevano pravilo "enega otroka," ki je zaznamovalo življenja številnih družin. Država je sporno določbo vrsto let uveljavljala s strogim sankcioniranjem kršiteljev (družina z dvema otrokoma je bila sankcionirana z odvzemom ene petine letnega zaslužka). Takšna oblika državljanske nepokorščine je poleg finančne kazni sprožila še posebne mehanizme, ki so takšne posameznike sistematično potiskale na družbeni rob. Wang eno takšnih zgodb predstavi z nelinearno strukturirano pripovedjo sestavljeno iz flashbackov, ki nam prinašajo koščke življenj dveh družin.  Potomca obeh družin sta se rodila istega dne, odraščala skupaj in postala najboljša prijatelja. Straši so delali v isti tovarni in se odlično razumeli. A nato je udarila tragedija, ki je močno zaznamovala življenja vseh vpletenih. Nedolžna otroška igra ob rečnem koritu se je končala z utopitvijo. Mlado življenje je ugasnilo, ožaloščena zakonca pa po spletu okoliščin (v katere so

DIPTIH Stari kulturni boj v novi realnosti

Kriterij.si, 16. junij 2020 ― DIPTIH Stari kulturni boj v novi realnosti Triptih::: Urednik Tue, 06/16/2020 - 11:35 DIPTIH Stari kulturni boj v novi realnosti Vedno ažurna ekipa Bunkerja nas je kmalu po umikanju protivirusnih socialnih ukrepov presenetila s triptihom, sklopom dveh predstav in razstave v Stari elektrarni. V pričujočem besedilu obravnavam odrski del večera. Okoliščine uprizoritev so posebne in jih ne moremo ločiti od celostne ocene videnega. Za pripravo je bilo namreč na voljo malo časa, dva tedna. To se še posebej pozna v performansu Za narodovo zdravje v režiji Brine Klampfer, s Petrom Franklom na odru. Gre za aktualnopolitični performans, ki ga zaznamujeta politična kriza in eksistenčna negotovost kulturnikov po zaustavitvi družbenega življenja. Gledali smo krpanko različnih uprizoritvenih idej, skečev, ki so ga ob manku tršega režijskega usmerjanja zaradi pomanjkanja časa šivali stalno podiranje četrte stene v obliki komunikacije med Franklom ter zvočnim in videotehnikom Vidom Merlakom, razkrivanje domnevnih napak v uprizoritvi kot – morda – komentar na omenjene okoliščine njenega nastajanja ter zelo sproščen odnos z občinstvom, ki je vključeval celo kar zajetno darilo. Za narodovo zdravje se ves čas giblje med čisto realpolitično površino ter v simptomih nakazano globino. V drugem se zdi zanimivejši. Uvodni prizor predstavlja novo epizodo v zlajnanem kulturnem boju. Menih v kuti ugaša sveče ob s kredo napisanih imenih ter jih briše v cinični koreografiji. Zapisana imena so precej heterogena tako po ustvarjalnih praksah kot po simbolnem kapitalu njihovih nosilcev: Ivica Buljan, Primož Bezjak, Katarina Stegnar, Emil Hrvatin, Simona Semenič … V danem kontekstu jih druži predvsem njihova Janši binarno nasprotna pozicija, ta postopek poenotenja pa je stara praksa tranzicijskega levoliberalizma, ki z nasprotovanjem zunanjemu sovražniku konsolidira lastno polje, na katerem moč utrdijo tisti, ki imajo v izhodišču več simbolnega kapitala. To se kaže kot zrcalna podoba form
še novic